Ko v biroju Superform opisujejo svojo skoraj 170 m2 veliko hišo, mistično poimenovano Pot med oblaki (Stairway to heaven), jo opišejo s tremi pojmi: most, steklenjak in streha.

Hiša je več kot očitno izraz številnih silnic in motivov, skaterimi se v biroju večkrat poigravajo. Njihova arhitektura, ki presega formo, je vedno združevanje nasprotij, pa naj gre za barve, oblike ali koncepte; že od samega začetka jim je blizu eksperimentalna forma, ki s seboj prinese nov način razumevanja bivanja, delovanja in uporabe.

Zalomljena fluidnost

Tudi v prleški hiši, enem njihovih prvih projektov, ni nič drugače. Sama hiša je v osnovi zasnovana kot pravokotni volumen, povzet iz lokalne arhitekture, ki je naguban in zalomljen. Pokriva ga masivna streha – po besedah arhitektov “najpomembnejši element hiš v slovenskem kulturnem prostoru” – ki se začne pri dnu stranice objekte, nato pa se guba, lomi in preoblikuje ter tako doseže dno nasproti ležečega roba.

Pod streho je umeščen bivalni volumen, odet v (delno senčeno) stekleno fasado. Ta steklenjak, zimski vrt, pomaga pasivno ogrevati hišo in hkrati ustvarja pogoje za vedno osončene bivalne prostore.

Tudi bivalni volumen je večkrat zalomljen: ne le na fasadi, pač pa tudi v zasnovi tlorisa, ki je organsko in fluidno oblikovan. Znotraj tako dinamično zastavljenega tlorisa so arhitekti zasnovali v prostoru tri prosto razpostavljene krožne pohištvene elemente – živo zelen kuhinjski otok, stekleno mizo in sedežno garnituro: tri mogočne centre bivanja.

Strop pritličnega bivalnega dela prepredajo odprtine v nadstropje. Skozi eno vodijo živo rdeče kovinske stopnice, iz druge visi čudovit lestenec, ki osvetljuje delovno površino kuhinjskega otoka, tretja pa je namenjena zelenju.

Po stopnicah, čez most

V nadstropju so umeščene spalnice in kopalnice, a življenje se odvija predvsem poleg, ali mimo njih. Polovica tlorisa je namreč namenjena večnamenskemu mostovžu, ki je hkrati hodnik, igralna površina ali dodatni prostor za delo ali počitek. “Most je prostor srečevanja in komunikacije,” povedo arhitekti.

Hiša nima garaže. Pod enotno streho je umeščen v les oblečen volumen – igralnica, ali delovna soba. Pod njim je prostor za parkiranje, kot monumentalen portal. Zunanja ureditev nadaljuje logiko celote: poglobljen atrij, delno pokrit s previsno streho, vsebuje dolge stopnice za posedanje in druženje in manjši bazen za poletno rekreacijo.

Hiša je morda res polna mističnih arhetipov – mogočna streha, ki varuje pred vremenom, lahkotno stopnišče, obsijano s soncem, mostovi, kjer se srečujemo z najbližjimi – a v svojem bistvu je zelo materialna in prepletena s svojo neposredno okolico. Zato je bivanje v njej hkrati brezčasno in čuječe.

Arhitektura: Superform (Marjan Poboljšaj, Anton Žižek)

Fotografije: Matej Lozar, arhiv biroja