Ko je lastnik hiše v rani mladosti s svoje domačije odšel s trebuhom za kruhom na drugi konec Slovenije, je domača hiša 30 let bolj ali manj samevala.

Dokler so bili otroci majhni, se je lastnik s svojo družino za vikende občasno vračal na domačijo ter obiskoval sorodnike v neposredni bližini. Zaradi dela, ustvarjanja lastnega doma in odraščanja otrok pa je bilo obiskov z leti vse manj. Hiša je vse bolj samevala, ostala je brez  fasade in zob časa je v 30 letih samevanja naredil svoje. Bila je le še ena od pozabljenih hiš na slovenskem podeželju.

Po upokojitvi in ob prihodu prvih vnučkov pa se je zopet porodila nostalgija po druženju vseh generacij in s tem želja po vrnitvi na domačijo. Zato je padla odločitev, da se postarano hišo obnovi.

Po tehtanju več variant – od rušitve in novogradnje, do raznih povečav s prizidki – se je družina na koncu odločila, da jo ohrani v svoji izvirni obliki in s tem obdrži tudi njeno dušo.
Hiša je dobila novo fasado in strešno kritino. V notranjosti so bile odstranjene predelne stene in na novo je bila premišljena organizacija tlorisa. Prostori so zdaj nanizano okoli okroglih stopnic.

Ker mora imeti vsaka Štajerska hiša na podeželju svojo zidan’co, kamor se povabi prijatelje in sosede na pijačo in jedačo, jo je družina vkomponirala v klet. Razgalili so kamnite zidove, kar prispeva k pristnemu vzdušju v zidan’ci in vinski kleti. Notranja oprema kleti je v hrastu.
V visokem pritličju so preko večjega dela etaže ustvarili dnevni prostor s kuhinjo z izhodom na zunanjo teraso, ki se na vmesni točki poveže s terenom in tako zniža višinski prehod. V tej etaži imata lastnik in njegova žena še svojo spalnico in kopalnico.

Mansardo so preuredili v tri manjše spalnice ter še manjšo kopalnico, ki je na voljo širši in ožji družini, kadar pridejo na obisk in druženje.

Stroškovnik prenove je dosegljiv preko klika na povezavo.

Domačija pred prenovo:

Domačija po prenovi: